Hkrati z novo ekipo je prišla tudi nova zmaga... končno! Zmaga po 15 mesečni suši. In čez štiri dni še ena. Dve zmagi v petih dneh. Na dirko sem odšel predvsem z željo, da se kot novinec v ekipi dokažem, si pridobim zaupanje ekipe in da se vodstvu kluba na nek način oddolžim za plačano odškodnino ob prestopu iz prejšnje ekipe. Zato je bilo veselje in olajšanje še toliko večje, kajti vedel sem, da sem svoje delo dobro opravil in se znebil pritiskov.

Prva dirka letošnje sezone - Dirka po Kubi. 13 dni, 15 etap, 1791 km, vročina, slabe ceste. Dirka po Kubi je za Kubance kot pravi praznik, saj mednarodnih tekmovanj skoraj ne poznajo. Zato se v času dirke tako staro kot mlado zbere ob cestah, kjer navijajo za svoje junake. Že v prvih kilometrih dirke na 20 kilometerskem vzponu iz Baracoe sem dojel, da dirka ne bo lahka in da nismo prišli na dopust, kot so mislili nekateri. Kubanski, mehiški in venezuelski kolesarji so začeli brezglavo napadati, kot da je čez 10 km cilj! Jasno, kolesarska sezona v Srednji Ameriki je na vrhuncu. Spoznal sem, da so tudi temnopolti kolesarji lahko zelo močni in zelo motivirani, čeprav vsi nimajo karbonskih koles in vrhunske opreme.

Po dveh letih se spet vrnemo v to magično mesto. Sreč pove, da ga ni mesta na tem svetu enakega Baracoi, pa lahko mirno priznamo, da je že videl nekaj sveta. Vsi tisti, ki so že bili na Kubi, pa niso bili v Baracoi, se niso doživeli pravega utripa Kube. Tukaj se čas ustavi. Majhno mesto, v katerem bi se dva avtomobila težko zaletela, saj so tukaj večinoma prevozna sredstva rikše, konjska vprega in zelo stari, polno nabasani avtobusi.

Tu in tam pa kakšen avtomobil. Že podnevi je živahno, ko se na ulice zgrnejo vsi, ki poskusajo kaj iztržiti od maloštevilnih turistov. Večer se pa mesto spremeni v eno najbolj zanimivih, kar jih je. Lokalni glasbeniki stopijo na sceno in iz njihovih instrumentov ter glasilk prihajajo čudovite melodije in pesmi.