Dobro jutro, dober dan. Že na vse zgodaj, se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Imamo drugega šoferja.

O naših večnih težavah s šoferjem smo obvesti tudi direktorico dirke, ki je nemudoma ukrepala. Dobili smo veliko bolj prijaznega in nam naklonjenega človeka.

Danes je bila dirka dolga 214 km. Unglaublich! Že v avtu je to zelo veliko, ne pa na biciklu.

Bom kar začel z retoričnim vprašanjem, je to sploh mogoče? Vsako jutro z izjemo včeraj, točno ob 7.00h, ko mi začnemo delati, začne padati dež. Pa saj to je kar brezveze. Da ja lahko potem pol dneva sediš moker v avtu.

In še ena zadeva se ponovi skoraj vsako jutro in vsak dan. Namreč tukaj imamo svoj kombi in svojega šoferja, ampak tega Kitajca nikoli ni, ko ga človek potrebuje. In danes je iz tega nastala velika pizdarija, ker je prišel šele uro kasneje kot bi moral.

Torek:
Kot sem ze vceraj pisal o vecerji, katero sem si zazelel in jo komaj cakal… nic ni bilo iz nje. Saj ne da sem bil lacen, ampak ni bilo pac piscancjega snicla in spagetov s paradiznikovo omako. Pa drugic. Danes zjutraj, pa se za razliko od prejsnjih dni nismo zbudili v dezevnem, marvec v lepem soncnem in zelo hladnem jutru. Se najmanj sem pricakoval, da bom sred poletja zjutraj strgal led iz vetrobranskega stekla.

Nedelja:
No, tole bo danes zgledalo kot neke vrste dnevnik. Spet zgodaj zjutraj se vstanemo da vse zadeve porihtamo in seveda, ker je hrana tukaj malo... hmmm, ne bom rekel cudna, prej drugacna, ima s seboj tudi cokolino, katerega nasi fantje zelo raqdi jemo. Zjutraj, ko z Duletom odpreva kombi, ki ga imamo, vzamema cokolino v roke in se zacneva smejati. Le zakaj? Cokolino je bil napihnjen kot balon. A to smo samo cakali, da ga raznese, da ga bomo lahko pobirali po tleh. K sreci, ga fantje kaj hitro pojedo. No, po dezevnem in relativno hladnem dnevu nadaljujemo pot do mesta ptic, Bird Island. Niti me ne sprasujte zakaj se mu tako rece. Prispemo v hotel, prevajalka zrihta sobe in z Duletom ze zacnema nositi kovcke v sobe. V drugo nadstropje. Pazi, nosit jih morava, ker liftov nimajo. Ce lahko povem samo za primerjavo, da ima najlazji kovcek 30 kilogramov. V vsako roko enega in gas.

Če smo mislili, da bo tista otvoritev in predstavitev dirke misljena kot parada, smo ze zelooo motili. Vse tole je bilo misljeno bolj kot generalka otvoritve olimpijskih iger.

Si lahko clovek predstavlja, da so z belim platnom pokrili pol brega v velikosti Smarjetne gore (sem jo pac omenil, ker je tako popularna), da so imeli belo ozadje, na katerega so kasneje projecirali light show.

V piko postavljena scena, oder, sedezni red, big screen, ognjemet, najvecje zvezde kitajske televizije, politiki in seveda v zivo prenos po televiziji, pa zagotovo sem se kaj izpustil.

Po vseh moznih tezavah s povezavo Ljubljana - Frankfurt in na koncu za dlako ujetim letom za Peking smo nekateri po 24 urah koncno prispeli v olimpijski Bejing.

No, samo letalisce od Bejinga smo videli, ker je center od letalisca oddaljen cca. 60km, zato so nas z avtobusom prepeljali v 5 km oddaljen hotel z imenom Sino - Swiss hotel.

Lepo urejen hotel z vsemi moznimi dodatki, kot tudi zasoljenimi cenami. Ko smo prispeli v hotel smo imeli cel popoldan prosto.

Z dirko po Črni Gori je končan je pripravljalni del sezone, ki ga nismo odpeljali povsem po načrtih.
Na pripravljalni dirki po Kubi smo se dobro spoznali in uigrali z novimi člani ekipe. Dosegli smo šest etapnih zmag in medtem  izgubili glavnega »leaderja« za prvi del sezone v Evropi. Poškodba Kocjana, ki jo je staknil v enem od skupinskih padcev nas je prizadela saj smo se zavedali, da bomo brez njega bistveno slabši. Prav on je bil predviden za prve dirke, ki mu izredno ustrezajo. Z njim smo si želeli po prvem mesecu dirkanja v Evropi obleči majico vodilnega v točkovanju »Europe tour«

Šele tretja dirka z novo ekipo in že prva MOJA zmaga, ki je plod predvsem velikega ekipnega duha.Prejšnji konec tedna smo se udeležili DIRKE PO POTEH KRALJA NIKOLE v Črni gori.Na dirki sem sicer že drugič in lahko povem da je to ena težjih dirk v letu. Topa predvsem zaradi izredno težkega profila (povprečje v etapah okoli2500m),slabega vremena,žilave konkurence in predvsem kolesarjev Perutnine Ptuj katere sem letos tudi sam član.

Dirkati v tako visoko motivirani in organizirani ekipi je veliko lažje že iz samega psihološkega vidika. Na dirko smo odšli S ciljem, da ubranimo lanski Mahoričev uspeh. Kar nam je tudi suvereno uspelo. Veliko delo ekipe pri lovljenju ubežnikov in diktiranja tempa v zaključku prvih dveh etap je pripeljalo do skoraj neverjetnih uspehov Mahoriča v šprintu.Te dve zmagi sta tako celotni ekipi kot meni ulili dodatnih moči in samozavesti.Tretja etapa, katera je bila po profilu in kilometrih precej zahtevnejša odprvih dveh, se je precej kislo začela z izredno slabim vremenom a zaključila z VELIKIM USPEHOM. Etape smo se lotili zelo previdno, saj smo pričakovali veliko napadov na majico.Prvih 50km oz. do prvega težjega vzpona smo se omejili zgolj na pokrivanje poskusov pobega oz. diktiranja tempa. Že pred vzponom smo v beg izpustili peterico ki ni bila nevarna za skupno zmago.